Polje zavesti. K skupnemu univerzalnemu umu - Nova teorija polj spreminja individualno zavest v kozmično realnost. #956428

Dolgo časa smo verjeli, da je zavest nekaj zasebnega, kar se nahaja v glavi vsakega posameznika. Nekakšna zaprta soba, individualna plamenica, ki osvetljuje le naš notranji svet. Danes pa se nekaj spreminja. Znanstvene raziskave o kolektivnem vedenju, odkritja socialnih nevroznanosti, sodobne teorije o razpršeni zavesti in celo nekatere intuicije, ki izhajajo iz kontemplativnih tradicij, se zdijo, da pripovedujejo drugačno zgodbo: morda zavest ni samo »moja« ali »tvoja«. Morda se ne začne in konča z mejami našega telesa. Morda namesto tega obstaja širši prostor, v katerega smo potopljeni, skupno ozemlje, v katerem naše misli, čustva in zaznave niso ločene, ampak globoko prepletene. In ta prostor je presenetljivo podoben razširjenemu polju, nečemu, kar nas obdaja in prežema, prav tako kot elektromagnetna polja ali gravitacijsko polje. Ne vidimo ga, tako kot ne vidimo gravitacije, vendar čutimo njegove učinke. Ne dotikamo se ga, tako kot se ne dotikamo radijskih valov, vendar smo nenehno potopljeni v njihov vpliv. Vse kaže, da  obstaja polje zavesti: subtilno, razširjeno polje, ki ne pripada nikomur, vendar podpira vse. Ko dva posameznika vstopita v odnos, ni to le srečanje dveh umov: je lokalna aktivacija tega polja. Nekaj se vžge, zgosti, oblikuje. Zato se zdi, da nekatere pogovore »misli sam od sebe«, da nekatere sobe »vibrirajo« s posebno energijo, da se globoko povezane skupine zdi, da črpajo iz inteligence, ki presega vsoto posameznih članov skupine.
To polje zavesti si lahko predstavljamo kot velik ocean. Neviden ocean, a resničen v svojih učinkih, ki obdaja vse in prežema vsakega od nas. V tem oceanu naše individualne zavesti niso ločene entitete: so valovi. Valovi, ki se pojavljajo, dobivajo obliko, dvigujejo se in izginjajo, da naredijo prostor drugim valovom. Vsaka ima svojo podobo, svoj ritem, svojo višino, tako kot ima vsak od nas svojo zgodbo, svoj značaj, svoj način doživljanja sveta. Vendar vse valove pripadajo istemu morju. Noben ne obstaja zunaj njega.
Razmišljanje o zavesti na ta način ne pomeni zanikanja naše individualnosti: pomeni, da jo vidimo v širšem kontekstu. Tako kot val ne izgubi svoje identitete samo zato, ker je sestavljen iz iste vode kot ocean, tudi mi ne izgubimo sebe, ko priznamo, da smo del nečesa večjega.
Druga podoba nam lahko pomaga približati se tej skrivnosti iz drugega zornega kota: podoba radijskih valov. Predstavljajmo si, da obstaja velika radijska postaja, ki je vedno aktivna in neprekinjeno oddaja tok informacij, intuicij, možnosti. Ne gre za enotno in togo sporočilo, ampak za paleto frekvenc, kot zbor potencialov, ki zapolnjuje prostor. In predstavljajmo si človeške možgane kot usklajene elemente. Prejemajo, dekodirajo, prevajajo. Vsak pa to počne na svoj način, z drugačno občutljivostjo in kakovostjo sprejema.
To je knjiga za tiste, ki se sprašujejo, kako deluje človek, ko ni sam. Za tiste, ki slutijo, da se v najbolj intenzivnih trenutkih življenja nekaj odpre, nekaj kroži, nekaj se širi. Za tiste, ki sumijo, da zavest ni predmet, ki ga je mogoče posedovati, ampak proces, ki ga je mogoče deliti. Če je res, da smo vozli velike tkanine, potem je morda čas, da se naučimo to videti. In predvsem, da to živimo. Ker je prav tam, v tem skupnem prostoru, da postanemo resnično človeški.